PLJUČNI RAK
PAVEL O. –UPOKOJENI GRADBENI TEHNIK IN VARNOSTNI INŽENIR
»Veste, še nikoli nisem imel intervjuja, temu sem se raje vedno izognil, če se je le dalo,« mi je na začetku najinega pogovora na svojem domu v Škofji Loki povedal Pavel O., član našega društva, upokojeni gradbeni tehnik in varnostni inženir.
S pljuči je Pavel O. imel težave že kot mlad fant, a do leta 1996, ko so se začele težave s pritiskom, je na to skoraj popolnoma pozabil. Predlani pa so ugotovili, da ima raka na pljučih. »Da s pljuči nekaj ni v redu, so mi odkrili že pri 18 letih! pa še hitro sem rasel, tako da sem bil kljub višini telesno bolj šibek.« Imel je obojestranske kaverne in na levi strani pnevmotoraks. Dve leti in pol je ležal na Golniku. Zaradi tuberkuloze je bil oproščen služenja vojaškega roka. »Takrat so mi rekli, da sem frajer,« se z nasmehom spominja živahni sogovornik, ki svojih 75 let še zdaleč ne kaže.
»Ko sem ležal na Golniku, takih zdravil, kot jih poznamo danes, seveda ni bilo,« pripoveduje gospod O. Po vrnitvi pa ga je polomil sam; šel se je namreč kopat v Soro. »Popoldne sem užival v hladni vodi, zvečer pa sem imel skoraj 40 stopinj vročine.« Zdravnici se je zlagal, da je jedel češnje in kislo mleko..
Po zdravljenju, ki je bilo predvsem klimatsko, je od leta 1956 do 1962 ostal na Golniku v službi. Nato sta se z ženo, medicinsko sestro, preselila v Kranj, sredi 70 let je začel obnavljati rojstno hišo v Škofji Loki ob Poljanski Sori. Opravil je tudi mojstrski izpit za mizarja, da bi prevzel očetovo obrt.
Pred desetimi leti je našemu sogovorniku začel nagajati pritisk. Pred dobrima dvema letoma ga je lečeča zdravnica napotila na Golnik. »Namesto decembra pa sem odšel na Golnik šele februarja,« se spominja Pavel O., »in tam so odkrili raka na desni strani pljuč.« Imel pa je srečo, dodaja, ker je njegova bolezen napredovala počasi. Za operacijo se niso odločili, imel pa je 18 obsevanj. Zdaj pove, da se telo še ni povsem prilagodilo, predvsem ima težave med spanjem. Poleg tablet za pritisk jemlje tudi diuretike, sicer pa, kot pravi, se ne pritožuje.
Lani je izvedel, da ima KOPB. »Prišlo je naenkrat,« pravi Pavel O., ki meni, da se je to kuhalo že dalj časa. Prvo znamenje je bilo dušenje in ko je odšel na kontrolo, je izvedel, za kaj gre. Po nekajdnevnem jemanju antibiotikov je znova odšel na Golnik.
»Strokovnjakom na Golniku zaupam, saj imam občutek, da me jemljejo resno. Pri vseh preiskavah so ugotovili, da mi manjka kisik,« mi je povedal gospod O. Tako je dobil koncentrator za zdravljenje s kisikom na domu. »Zdaj si pa tam, Pavel,« si je dejal. Na Golniku se je tudi naučil, kako se uporablja prenosnik in jeklenke s kisikom. »Ko sem prišel domov, sem si zastavil, da moram biti sposoben gibanja.« V Mengšu si je kupil prenosne jeklenke in desetmetrsko cev, da bi se lahko čim bolj neovirano gibal, in oksimeter. Nekega dne je ugotovil, da z ravnijo kisika nekaj ni v redu. Odločil se je, da bo z uporabo začasno prenehal. Določenega dne je po osmih urah brez kisika zaznal, da se raven kisika normalizira. Odšel je na Golnik, kjer so ugotovili, da ga ima dovolj. Lani pred novim letom mu je dr. Debeljak to tudi potrdil in povedal, da lahko z uporabo preneha. »Lepšega novoletnega darila si nisem mogel zaželeti,« ponosno in srečno pravi Pavel O.
Tesno pa mu je pri srcu, ko se spomni, koliko ljudi zaradi pomanjkanja denarja in neiznajdljivosti ni deležnih uspešnejšega zdravljenja. Zavzema se, da bi bile jeklenke s kisikom kar najbolj dostopne tistim, ki jih potrebujejo. In to brez uradniških zapletov, enako pa velja za njihovo polnjenje.
»Zaradi svoje bolezni nisem imel nikoli predsodkov,« pripoveduje Pavel O. »Na srečanja s svojimi kolegi in prijatelji sem hodil s prenosno jeklenko. Pomembno mi je bilo, da sem gibljiv.« S svojim kovčkom se je odpravil, kamor je bilo potrebno. »Tega se nisem sramoval ali se čutil kakorkoli ogroženega.« Ljudje so sčasoma to sprejeli, čeprav se še dobro spominja, da so ga nekateri gledali kot drugačnega.
Zdaj, kot pripoveduje, posebnih težav nima, tu in tam le pozabi, da mora vstati in hoditi počasi, hudomušno pripomni. Povsem resno pa doda, da še vedno posebej pogreša nasvete v zvezi z gibanjem in ustrezno telesno vadbo. Sam vsak drugi ali tretji dan prehodi približno poldrugi kilometer, hkrati pa v Kranju obiskuje dihalno vadbo.
Pred nedavnim se je odločil za nekajdnevno bivanje v toplicah, pa mu tam zdravnik ni vedel svetovati, kaj naj bi bilo zanj najbolj priporočljivo in ga je napotil na Golnik.
»Čeprav vem, da se naši zdravniki tega lotevajo resno, pogrešam otipljivejše napotke, kaj in kako lahko človek zase naredi doma.«
Ob koncu klepeta zastavim gospodu O. še neizogibno in neprijetno vprašanje: Ste kdaj kadili? « Ja, pred 30 leti kar tri škatlice na dan,« je brez razmišljanja ustrelil sogovornik. Začel je pri 16 letih. Njegov oče je bil verižni kadilec. Kajenja se je odvadil sam. Preprosto si je rekel: »Zdaj je pa dovolj!« in cigarete čez noč odpisal. »Vse je stvar odločitve in volje. To lahko storiš le sam.«
S pijačo ni imel nikoli problemov, »nikoli pa tudi nisem rekel – ne.« Po operaciji ledvičnih kamnov ga je srečala pamet. Po končani višji šoli za varstvo pri delu leta 1973 je skupaj s kajenjem prenehal tudi uživati alkohol. Z nasveti, zgledom in spodbudo je že marsikomu pomagal; denimo sodelavcu in prijatelju, ki je zaradi pijanosti na delu omahnil s 15 metrov višine – in ostal živ. »Pijača je hudir,« pravi Pavel O., saj je bil sam priča temu, kako lahko alkohol razkroji družino in ugonobi kmetijo.
Katarina Novak, novinarka
Zdrav dih za navdih, 2006, št.1, stran 28
PREMAGALA SEM RAKA
Mnoge bolezni nastanejo ob raznih stresih in predvsem žalostnih dogodkih. Bilo mi je 55 let, ko sem izgubila starše. Nanju sem bila zelo navezana. Bila sem poročena in mati dveh sinov. Pa se je začelo. Izdalo me je srce. Morala sem na operacijsko mizo. Z uspešno operacijo na odprtem srcu me je v življenje pomagala vrniti dr. Metka Zorc. Samo iskrena hvala lahko tu zapišem. Po operaciji sem si lepo opomogla. Pa ni trajal dolgo, spet me je doletelo. Umrl mi je mož. Po treh letih sem zbolela za astmo in rakom na pljučih. Bilo je hudo. Hrabrilo pa me je to, da pri tolikih zdravnikih nisem bila le številka, ampak bolnica, ki potrebuje toplo besedo in zdravljenje. Na Golniku so mi predpisali tudi obsevanje. Sprejela in prestala sem 26 obsevanj. Težko sem prenesla te dogodke in posledice.
Potem sem spremenila svoje življenje. Spremenila sem način razmišljanja, način prehrane, odnos do okolja ter svojcev in prijateljev. Povem naj le, da je bil jedilnik zelo spremenjen. Mesa skoraj ni bilo na jedilniku, le vrtnine, sadje, zelenjava, zeliščni čaji, razni naravni pripravki in dopolnila. Uživala sem tudi sveže gobe šitake.
Trdim, da sem raka, ki je z mano že pet let, zaustavila s svojo voljo, spremenjenim pogledom na življenje, prehrano, z naravnimi pripravki in seveda s strokovno zdravniško pomočjo in vodenjem. To sem napisala, da povem drugim, da rak ni tisto najhuje, da ga je moč obvladati in da se ga da s svojo voljo in dobro zdravniško pomočjo tudi premagati. Sedaj sem brez posebne zdravniške terapije. Kontrolo imam dva do trikrat na leto. Težja zame pa je astma, ki mi včasih sploh ne da dihati.
Marija S.
Zdrav dih za navdih, 2006, št. 2, stran 30
ISKANJE NOVIH POTI PO PLJUČNEM RAKU
Spremljala sem bolezen, pljučnega raka, svojega moža Petra. Rada bi povedala par besed, kako težko je spremljati takega bolnika, ko veš, da si pri tem nemočen. Trudila sem se, kolikor sem mogla in znala.
V bolnišnici si samo številka. Zelo sem bila žalostna, ker nimajo časa, da bi se malo več pogovorili z bolnikom in s tistim, ki ga v bolezni spremlja. Če pa že kaj povedo, pa povedo v svojem jeziku in zopet nič več ne veš.
Le eno je res! Zdravila so bila učinkovita in dovolj jih je bilo, dokler ni zmanjkala še zadnja trohica moči in odpovedalo še zadnje upanje. To so bile drobtinice sedemmesečnega trpljenja. Kaj zdaj? Kako naprej? Moraš – hočeš ali nočeš. Starih poti ni več, nove pa je težko poiskati.
Katarina K.
Zdrav dih za navdih, 2006, št. 2, stran 30