20 let dihalne vadbe - anketa o zadovoljstvu
Začetek dihalne vadbe sega v leto 1996, ko je na pobudo takratne predsednice društva, prim. Majde Ustar Latkovič, vadbo začela izvajati prva skupina pljučnih bolnikov, in sicer v prostorih športnega društva Tabor, enkrat tedensko, pod vodstvom diplomirane fizioterapevtke Maje Marije Potočnik. Po nekaj letih uspešnega delovanja se je dihalna vadba, po vzoru prve skupine, postopoma širila po Sloveniji. Trenutno deluje 17 skupin v trinajstih krajih. Dihalno vadbo vodijo respiratorni fizioterapevti – poznavalci različne dihalne vadbe, gibanja in spremljevalnih bolezni. Število krajev in udeležencev se skozi leta spreminja. Na začetku so bile najmočnejše ljubljanske skupine, zadnja leta pa se vadbe v največjem številu udeležujejo naši člani v Mariboru in na Ptuju.
Da bi vadbo v prihodnje še bolj približali članom društva, smo s krajšim vprašalnikom preverili, kako so udeleženci z dihalno vadbo zadovoljni. Izpolnjene vprašalnike nam je vrnilo devet vadbenih skupin.
Kdo obiskuje dihalno vadbo?
Na dihalno vadbo hodijo večinoma ženske, moških je le deset odstotkov, je pa zato veliko pestrejša starostna struktura, saj so udeleženci stari od 39 in vse do 86 let. Vadbo v povprečju obiskujejo šest let, pri čemer je treba poudariti, da je kar petnajst odstotkov takih, ki vadbo obiskujejo že več kot deset let, med njimi tudi lepo število članov, ki jo obiskujejo celo več kot petnajst let. Najpogostejše diagnoze udeležencev so astma, različne oblike alergij, KOPB in kronični bronhitis.
Razlogi za vadbo
Polovica sodelujočih v anketi je kot glavni razlog za začetek obiskovanja dihalne vadbe navedla zdravstvene težave, izboljšanje zdravja in boljše počutje. Dvajset odstotkov se jih je za dihalno vadbo odločilo po priporočilu prijateljev, sorodnikov ali zdravnika. Prav tako dvajset odstotkov jih dihalno vadbo obiskuje zaradi preventive, razgibavanja ali druženja, deset odstotkov pa se je želelo naučiti dihalnih vaj.
Kaj jim je najbolj všeč?
Pri vprašanju, kaj jim je najbolj všeč, so na prvo mesto postavili raznolikost vaj, na drugo strokovnost, prijaznost in usmerjanje vaditeljice, na tretje vzdušje in na četrto dihalne vaje. Veliko jih je odgovorilo, da jim je všeč čisto vse, nekateri pa so posebej izpostavili raztezne vaje in vaje z žogo.
Kaj pogrešajo?
Kar 70 odstotkov udeležencev pri dihalni vadbi ne pogreša ničesar, drugi pa bi si želeli predvsem večji prostor za vadbo, daljši čas vadbe in več zračenja v prostoru za vadbo. Večini (60 %) vadba enkrat na teden zadostuje, drugi pa bi želeli vaditi pogosteje.
Spremembe, ki jih opazijo
Velika večina sodelujočih ocenjuje, da ima manj zdravstveni težav, odkar hodi k vadbi. Med spremembami, ki jih udeleženci pri sebi opažajo po vadbi, pa je na prvem mestu boljše počutje, sledijo večja gibljivost, lažje dihanje in utrujenost po vadbi, ki ji sledi izboljšanje.
Dejavni tudi doma
Polovica anketirancev redno telovadi tudi doma, petina včasih, drugi pa vaj doma ne izvajajo. Poleg dihalne vadbe se jih tretjina ukvarja tudi z drugimi dejavnostmi. Obiskujejo druge oblike organizirane vadbe, hodijo na jogo, či gong, nordijsko hojo, plešejo, plavajo, hodijo na pohode in sprehode ter se sami rekreirajo na zraku.
Kako ocenjujejo vadbo?
V skupini se vsi dobro počutijo in se strinjajo, da je za njihovo varnost med vadbo dobro poskrbljeno, prav tako tudi, da fizioterapevtka ustrezno vodi vaje. Pestrost vaj se jim zdi primerna, večino k obiskovanju vadbe spodbujajo tudi domači. Nekaj astmatikov in pljučnih bolnikov ocenjuje, da so vaje nekoliko težje oz. da med njimi ni dovolj počitka. Kljub temu pa nameravajo prav vsi dihalno vadbo obiskovati tudi v prihodnje.